Ko sem uspešno zaključila sajenje rož, sem se spomnila, da sem pozabila kupiti gnojilo za travo, kljub temu da sem to imela na seznamu. Na srečo grem ta konec tedna zopet mimo trgovine za vrt in ga bom lahko naknadno kupila. Če ne bom zopet pozabila seveda. Preveč imam stvari, priznam, ampak nimam druge, ker je takšno nepredvidljivo obdobje.

Bolj, ko se poskušam organizirati, več stvari prihaja, ki jih moram uskladiti. Moj mož je pa na istem, tako, da mi ne more prav pri ničemer pomagati. No, upam, da bo vsaj gnojilo za travo, raztresel po travi. Tega pa ne bi rada delala, če sem čisto iskrena. In upam, da ne bo tudi pri tem na koncu obveljalo, da če ni druge, žal ni druge.

Res imava oba kaotične dneve zadnje čase in res upam, da bodo kmalu mimo in bo bolj mirno. Predvsem zato, da imam še kakšen dan, da uživam, ne pa da samo delam. Počasi imam že slabo vest, ko grem na kavo za pol ure med opravki. Najbrž sem vmes tudi zaradi tega pozabila na gnojilo za travo, ker sem potrebovala svojih petnajst minut. Res imam slabo vest, ker bi lahko bila trava že pognojena, če se ne bi preveč sprostila. Se trudim, da mi ta miselnost ne pride v navado. Kaj pa je življenje brez užitka. Ni ga, če mene kdo vpraša. Kdo pa lahko preživi, če samo dela. Ravnovesje mora biti v življenju in sem spada tudi skrb za sebe.

Prišel je konec tedna in na srečo mi je uspelo kupiti gnojilo za travo, da bo moj mož lahko pognojil naš vrt. Se je kar sam javil, da bo to naredil in mi predlagal, da imam lahko dan zase, da delam, kar si želim. Še dobro, ker tisto gnojilo za travo, nima ravno najboljšega vonja in ga res ne bi rada imela preblizu.