Da pa je Murphyjev zakon, da če obstaja najmanjša možnost, da bo šlo kaj narobe, bo narobe tudi šlo, drži, smo ugotovili na našem zimskem dopustu, ki je bil v nulo splaniran in napisan.

Še en dokaz, da se teorija vedno razlikuje od prakse. Ob nedavnih dogodkih z mojimi tekaškimi palicami, so težave povzročili vzmetnice, ki so bile nameščene na naših ležiščih. Ampak to smo ugotovili šele tretji dan, ko je Zlatko prišel iz spalnice cel polomljen. Po domače, ga je vsekalo v križu. Sklonjen skoraj v kot devetdeset stopinj se je zjutraj komaj pridrsal do mize v kuhinji. Hitel je razlagati, da so njune vzmetnice že tako dotrajane, da sta ležala kot da bi pod njima bile same krtine, nobene ravnine, nobene opore. Koliko besed je izgovoril samo okrog ene vzmetnice. Ja, jezik mu je nemoteno deloval, kljub močnim bolečinam v hrbtenici, šale iz njegovih ust so tekle kakor voda iz pipe, ko jo odpreš. Takoj po obilnem zajtrku se z Genovefo odpraviva v najino spalnico, da preveriva še najine vzmetnice. Najine so v odličnem stanju, skoraj kot nove, pa tudi zjutraj se zbudim spočit in zadovoljen.

Genovefa in Mojca se odpravita k receptorju, jaz ne grem, po pripetljaju s smučarskimi palicami se recepcije izogibam kot hudi križa. Še vedno me je sram, kako sem obtožil receptorja, da so mi jih ukradli. Zgleda, da bomo tudi današnji dan preživeli brez teka na smučeh. Če četrti dan našega eno tedenskega dopusta. Ženske ne bi bile ženske, če ne bi zrihtale, da bodo v naš apartma prinesli nove vzmetnice, pa še gratis masažo hrbta so uredile za Zlatka.

Receptor se jima je globoko opravičil in povedal, da so sobarice pozabile zamenjati stare vzmetnice z novimi. Pokazal jima je celo delovni nalog, da je podkrepil svoje besede in se nekako opravičil in preložil krivdo na drugega.