Sam sem prepričan, da danes moraš biti kar močen, da rešuješ vse probleme, ki ti pridejo v življenju nasproti, da te ne zlomijo, da jih jemlješ kot izziv, ker drugače nas lahko zlomi in nastopi depresija, ki pa je ni lahko pozdraviti, sploh pa ne v kratkem času. Moji starši so še tista stara šola, za katere depresija ne obstaja. Sama sem jih že velikokrat želela razložiti, da je to težka diagnoza in da depresija ni kar tako, človek potrebuje zdravljenje, ne more iz nje kar sam.

Poznala sem punco, ki je imela vse, bila je vedno nasmejana, polna energije, ko pa je enkrat prišla v obdobje, ko je postala mama, se ji je vse začelo rušiti, enostavno se ni več znašla v dani situaciji. Ko sem kasneje premišljevala o njej, sem spoznala, da je prej bilo njeno življenje preprosto, organizirano, vse to pa ti otrok obrne na glavo in tako lahko po tihem pride depresija, če sam ne opaziš spremembe in tudi če ti drugi ne skočijo na pomoč, ker vidijo da sam ne zmoreš. Ona je ostala sama z otrokom doma in to je njo začelo razžirat, da ni imela čisto nič časa zase. Tako sta minile dve leti, ko sem jaz videla, da je pri njej depresija kar močna, nisem vedela kako naj bi ji povedala, pa sem ji svetovala, da naj gre le do zdravnika in da ji bo mogoče on lahko kako pomagal. Ni želela iti, ker jo je bilo strah zaradi otroka, potem pa se je stanje še poslabšalo in depresija je napredovala, tako da je mogla iti.

Vse se da rešiti, le če je pravi čas, zanjo je bilo že pozno, morala bi iti prej, a ker je imela dobrega partnerja in starše, so ji stali ob strani, kajti depresija je naredila svoje, morali so biti ob njej in ji pomagati ,da jo je premagala. Težke dve leti je imela za sabo, a depresija se je ozdravila, danes je spet nasmejana mati.