Življenje je tako hitro teklo, ko sem postala mama, da sem na razvijanje fotografij čisto pozabila. Tolažila sem se, da slike so in da sem vedno poskrbela, da so bile narejene slike. A to je samo izgovor.

En dan je prišla k meni prijateljica in mi rekla, da bi rada videla en album slik od mojega sina. Kar malo me je streslo, ker sem ji morala reči, da lahko greva gledat slike preko računalnika, ker še nič nimam razvitih. Ne bi bilo tako hudo, če jaz na razvijanje fotografij, ne bi pozabila kar 8 let. Ja, 8 let je bil star moj sin in jaz sem še vse slike imela shranjene v računalniku.

Ko sem ji to povedala, me je čudno pogledala in mi tudi rekla, da to ni prav in da naj si naredim album. Kako to, da ga še nimam, me je spraševala, a ji enostavno nisem znala povedati nič drugega, kot to, da si do zdaj še nisem vzela časa za to. Seveda je bil čas, tega res ne moremo reči po 8 letih.

Takoj, ko je prijateljica šla, sem naredila plan, kako bom naredila razvijanje fotografij in albume. Dala sem si plan, da v enem mesecu morajo biti slike v albumu in pika. Enostavno si nisem več dovolila, da bi še kdaj prišla v to situacijo, kot sem prišla tisti dan, ko nisem imela popolnoma nič slik za pokazat moji prijateljici. Tako se je začelo razvijanje fotografij, šlo je precej hitro in precej hitro sem plačevala račune. 

Če bi razvijanje fotografij delala prej, ne bi tako čutila stroška za slike, tako pa sedaj, ko je vse naenkrat, sem to še kako čutila, kako se je praznila moja denarnica.

Lahko se pohvalim, da mi je razvijanje fotografij uspelo, da sem naredila vse potrebno, da imam sedaj doma 8 albumov.